sobota, avgust 31

Nova dvajseta

Začetek poletja. Stojim in čakam v vrsti za blagajno v veleblagovnici nasproti stavbe POPa. V rokah držim samo en artikel. Gledam naokoli, v sosednji vrsti stoji režiser Vojko Anzeljc, spogledava se, si pomigneva v pozdrav in oba vljudno čakava naprej…
Ko se najina pogleda znova srečata, Vojko vpraša: “Maš minutko časa, ko prideš ven?”
“Mam…”
Zunaj. Vojko mi reče: “Veš, na VPK delamo novo slovensko serijo in ravno prav, da sva se srečala. Rabimo glasbo za podlago. Si morda pripravljen… v bistvu… a maš kakšen demo komad na lagerju, ki bi bil pravšnji za našo serijo? Serija štarta v septembru.”
Heh, veleblagovnice so očitno res sociološki fenomen, srečuješ se z ljudmi, kramljaš, če srečaš pravega pa dobiš še ponudbo za posel…
“Hm, nisem ravno tip, ki bi se mu komadi valjali po predalu in čakali na naročnika. Ponavadi vse delam z namenom, predvsem zase… ampak… veš,  dejansko imam nastavek komada, ki sva ga s Perotom v placu posnela kakšno leto nazaj … in zdaj, ko se pogovarjava… mi je takoj padlo na misel, da bi lahko bil ravno pravšnji… igriv, naiven, z nalezljivo melodijo, lahko bi rekel skoraj na prvo žogo… ti ga pošljem, je še v grobi demo obliki z mojim vokalom… če vam sede v koncept serije pa pokliči.”
Vojko pokliče naslednji dan: “A bi lahko prišel na VPK?”
Pridem do vratarja, ta me pošlje v sobo, kjer Vojko z ekipo montira serijo.
“Ej, živjo Gušti! Včeraj smo pod špico podložili tvoj demo in vedno bolj nam je všeč?! Koliko časa rabiš, da ga dokončaš? Rabimo komad za špico in seveda glasbene podlage za različne scene. Najbrž ti je jasno, da v hrvaščini ne more biti, je le slovenska serija… pa obvezno bi imeli moški vokal?!”
No seveda, za potrebe serije lahko marsikaj…

sreda, april 17

Voditelj Vodnega Kroga

Ob četrtkih, v popoldanskih urah, znotraj "balona" v Jami za bežigrajskim stadionom s prijatelji redno igramo nogomet. Ekipo sestavljamo umetniške duše nabrane z vseh vetrov in večina nas v sebi nosi večno neizpeto željo - biti hud fuzbaler. Po rekreaciji obvezno nastopi tretji polčas, druženje in klepet ob pivu in ta zadnji polčas se pogosto zavleče v noč, zvečine se nikomur od nas ravno ne mudi domov...
Med hude fuzbalerje spada tudi Matjaž Mihelčič, producent mladinske oddaje Vodni krog. Na fuzbalu obvezno nosi majico z napisom Figo, heh. Kakorkoli že, Matjaž mi že kakšno leto počasi, a vztrajno prigovarja, da je ta oddaja čist huda, da je Slovenija nepopisno lepa in da imamo res veliko izvirov, potokov, slapov, tolmunov, rek in jezerc, za katere sploh ne vemo. Oddaja nagovarja predvsem mladino in skuša prikazati kako pomembna je naravna voda za življenje. »Ja. Se strinjam. Absolutno. Vem; Sava, Kolpa, Drava, Mura, Soča...« potem pa že brskam po spominu... »Veš,« mi reče, »sem razmišljal, da bi naredili turnejo po osnovnih šolah, kjer bi o tem ozaveščali osnovnošolce, dogodek pa bi popestrili s kulturno umetniškim programom. Rabimo en tak "himničen" komad in pa seveda band, ki bi igral na teh dogodkih. Sem razmišljal, če bi bil ti s svojo ekipo pripravljen...?«
»Hja, absolutno! Ideja sploh ni slaba, špili na osnovnih šolah so d best, otroci so najboljša in iskrena publika. Komad se tudi da narediti, saj to pač počnem v življenju, ekipo imam. Vse štima…«
Matjaž mi pravi: »Bil sem na vašem špilu in mi je bilo res čist hudo, Ema je zakon, res hudo poje, pa tudi band je super... Pa bi Ema lahko to pela v slovenščini, veš so le osnovne šole in bi bilo smešno nagovarjat mulce v hrvaškem jeziku?!«  Uf, ja, spet sem v tem prekletem precepu, slovenščina proti hrvaščini, mi gre kar pošteno na jetra da je tako, ampak Matjaž ima prav, komad mora biti v slovenščini. »Veš, imamo super voditeljico Tino,« nadaljuje Matjaž, »kaj pa, če bi ona pela?« Matjaž je neumoren entuziast in kar vre iz njega, ima tisoč in eno idejo… »Ja prav, pa dejmo probat  s Tino, če že vodi oddajo pa naj tudi sama odpoje, to je smiselno…«
Naredimo super komad, ki ga odpoje Tina…



Spet je četrtek, fuzbal in tretji polčas, ob pivu se zopet pogovarjam z Matjažem: »Gušti, dogodek, ki smo ga ob svetovnem dnevu voda zorganizirali na osnovni šoli Škofljica je super uspel, pa me zanima še nekaj; voditelj oddaje Vodni krog je šel v Indijo in pojma nimam kdaj se bo vrnil, a bi ti s Tino vodil oddajo…?!«

petek, april 5

Primorska naveza

Avgusta, leta 1991, se je moje služenje vojaškega roka končalo mesec dni pred uradnim izpustom. Takrat se je bivši predsednik Predsedstva SFRJ, pokojni Janez Drnovšek, uspel dogovoriti, da so nas vse, ki smo služili vojaški rok po kasarnah bivše Jugoslavije, spustili domov. Bili smo zadnja generacija slovenskih vojakov, ki je služila vojaščino jugoslovanski armadi. Sam sem bil stacioniran v Banja Luki, tam sem preživel 11 mesecev in ob moji vrnitvi, je bila slovenska osamosvojitvena vojna že mesec dni končana.
Tam sem seveda spoznal številne Slovence, z nekaterimi pa še danes gojim pristne prijateljske stike. Takrat sem bil star 20 let in z najstniško zagrizenostjo do konca privržen rock'n'rollu. V tistem času so za največje rokersko-metalske entuziaste veljali Primorci; usnjena črna jakna z napisom Metallica ali AC/DC, ozke zlizane kavbojke in pa legendarne visoke bele Puma superge. Prav takšna sta bila tudi Karlo in Leo. Karlo Goričan, Leo iz Predmeje nad Ajdovščino. Čeprav smo komaj prišli iz Banja Luke, smo bili vseskozi na vezi in začelo se je moje pohajanje po primorsko-kraških žurih, tako zelo drugačnih od zabav v takratnih ljubljanskih diskotekah; Palma, Turist ali K4.
Nekega dne me Karlo in Leo pokličeta, naj pridem za vikend k njima. V okolici se je pripravljalo več žurov in veljalo je obiskati vsaj enega od njih. »Seveda. Absolutno, tega ne gre zamuditi«, si rečem. V soboto popoldan, avgustovsko sonce je neumorno pripekalo, smo se vsi trije zbrali v Gorici. Karlo si je od fotra sposodil belega Pezejčka (Polski Fiat 125p) in že smo bili na poti v Štanjel...
Zvečer se pripeljemo pred naselje in kar ostrmim: »Uvau, a tko lep je ta Štanjel?« Pojma nisem imel o tem slovenskem arhitekturnem biseru. Notri za zidovi je bil že postavljen oder, kjer bo igral band, mi pa se najprej napotimo k stojnicam, da bi si ovlažili presušena grla. Pri prvi stojnici s pijačo Karlo in Leo suvereno naročita Bobi špric!? »Kaj pa je to?«, se sprašujem, ko kelnarca pred nas postavi plastenko Bibite? Ugotovim, da gre za mešanico belega vina in oranžade in ta sladkasta pijača nas je kar hitro odlepila od tal. Sledilo je norčevanje in režanje, pogovori s podobno odlepljenimi pupami, obiskovalci, domačini, vsi do konca priklopljeni… Ko pridemo pred oder je band po imenu Peter Pan že igral zadnjo rundo. Potem pa še pijano skakanje, prepevanje, objemanje z neznanci, tudi valjanja po tleh se ni manjkalo... Vse skupaj je bila ena velika pijana, izprijena žurka sredi kulturnega bisera Slovenije.
Zbudil sem se na prevročem kavču Karlove dnevne sobe, zmačkan, prašen in popraskan. Kasneje mi je Karlo povedal, da je moral ob petih zjutraj pomivati avto, ker sem baje celo pot bruhal skozi odprto okno Pezejčka...od Štanjela do Gorice. »Ooooo, Bog.«

Leo, Karlo in jaz konec avgusta 1991

Na 4. vseslovenski vstaji marca 2013

sreda, oktober 10

Hvala za Sunderland

Nekaj več kot teden dni nazaj, sem bil prvič na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Razlog tiči v tem, da je tam svoj prvenec v kategoriji celovečercev predstavljal moj frend Slobodan Maksimović.
Leta 2001 sem začenjal svojo solistično glasbeno pot in ker je vsak začetek težak, sem za golo preživetje delal kot scenec v Đurovem Teatru 55. Bili smo ekipa, ki je v Ljubljani naložila kombi poln scenske in tehnične opreme, vse skupaj smo nato odpeljali na prizorišče predstave, postavili sceno, spojili napeljavo za lučke in zvok ter preizkusili če vse deluje. Šele nato, so se pojavili igralci!
Vodja scencev in tehnične ekipe je bil Slobodan - Slobo, ki je bil največkrat koordinator med željami režiserja in igralcev ter nami, ki smo morali njihove želje zmaterializirati. Prišli smo prvi in postavili sceno, ko smo vse pospravili smo bili zadnji. Nikoli ne bom pozabil prekleto težkega zobozdravniškega stola, ki je bil osrednji rekvizit predstave Čas za spermembo in neštetih stopnic v festivalni dvorani! Jaz, Slobo in Matevž Kruh, ki ga žal ni več med nami, smo ga družno po par stopnic naenkrat počasi premikali do glavne dvorane. Po koncu predstave ga je bilo seveda potrebno odnesti nazaj pa istih štengah! Da ne omenjam, kako uspešna je bila predstava, že takrat je imela kakih 200 ponovitev. Potem si lahko predstavljate, kako smo sovražili prekleti stol, Plečnikove stopnice v Festivalni dvorani in ostala gostovanja po celi Sloveniji! Potem je v Teatru 55 končno nastala noviteta - predstava Butelj za večerjo, a kaj ko so bile tudi tam neznansko težke panele iz mediapana, mi pa spet gor in dol ter dol in gor…
Bili smo res ekipca, drug drugemu smo stali ob strani, si lizali rane ko nam je šlo vse na kurac, a ob tem  seveda nikoli ni zmanjkalo humorja na naš račun. Slobo nam je nadel partizanska imena: jaz sem bil “Avgust Kasal”, Kruh je bil “Irfan”, midva pa sva Slobota klicala “Hajni”. Nikoli ne bom pozabil nočnih voženj v kombiju; vračamo se z gostovanja, cesto zasipa sneg, mi pa po polžje jurimo 30km/h in od same izčrpanosti, ker vemo da nas čaka še raztovarjanje, iz nas vrejo potoki smeha. Kaj drugega nam tako ni preostalo?! Po dveh letih dela v teatru, sem se lahko poslovil od trdega kruha scenca, pa vendar mi ni niti najmanj žal, da sem moral to početi.
Slobodan se je po vojni, iz Sarajeva preselil v Ljubljano in tu obiskoval AGRFT - smer režija. Kakor jaz, je za lastno preživetje v težkih trenutkih poprijel za marsikatero delo. Uspešno je končal šolanje, posnel nekaj zelo prisrčnih kratkih filmov, režiral spot za “Sjene” in sedaj na Festivalu slovenskega filma pobral glavno nagrado žirije za film Hvala za Sunderland!

Slobo vse čestitke in Keep on Rockin' in the Free World…

Slobo na Festivalu slovenskega filma
Vir: Slobodan Maksimović


četrtek, julij 5

Žvali

Slabih pol leta nazaj, me pokliče frend Vlado in me nagovori: “Poslušaj, Gušti, glede na to, da sem ravnatelj na osnovni šoli in imamo tudi letos ob koncu šolskega leta proslavo v šolski telovadnici, sem razmišljal, da bi mogoče prišel popestrit dogajanje in bi na akustično kitaro z našim pevskim zborom odigral en svoj komad? Tam bo tudi Janez Zmazek Žan, pa Miki iz skupine Victory, tako da bi lahko še vsi skupaj zaigrali s pevskim zborom. Kaj praviš?” “Hja, super, s pevskim zborom pa še nisem nastopal. Zakaj pa ne?!”
V maju se Vlado znova oglasi, tokrat z novim predlogom: “Veš kaj, sem razmišljal, da bi bilo bolje, če bi nastopil z našim šolskim bandom. S tamalimi bi odigrali Črn tulipan in Nisem več s tabo.” “D best, zdi se mi super, da ima šola iz svojih lastnih vrst sestavljen rock band. Ja, itak,” odgovorim! Kaj bi dal, da bi imel v svojih osnovnošolskih letih možnost namesto tamburaškega orkestra izbrati krožek - rock band?! Neizmerno me veseli, da ima ravnatelj posluh za kaj takega, mislim celo, da je med redkimi. “Šola je nabavila nekaj inštrumentov in feršterkerjev, krožek pa vodi mentorica Urška, za sabo pa že imajo tudi nekaj nastopov,” mi še zaupa Vlado.
Zmenimo se za vajo, Urška me počaka pred placom in me popelje v malo sobico, kjer me čaka band. Nabriti najstniki so že za svojimi inštrumenti, čutiti je malce nelagodja ob spoznavanju tako z njihove, kot tudi z moje strani. Tilen in Živa na kitari, Gapi za bobni, Liza poje, Goga je back vokalistka. Prostor zgleda kot pravi plac za vajo, imidž je precej dodelan, nabriti pa so, kot da grejo po vaji direkt na oder. Seveda ne manjka par firbcev - dolgolasih opazovalcev z majicami Iron Maiden in strganimi hlačami.
“Aha, a basa pa ni v tem bandu,” sprašujem? “Ne, mi to kr brez, se čist dobr sliš,” suvereno odgovarjajo. “Ok, no, pa da slišim kako ste naštudirali kamada. Katerega greste prvo?” “Gremo Črn tulipan.” “Ok.” Gapi odšteje in zarohni, hrla-hrla, vsi naenkrat, kitara piska, maže, boben se lomi, lovi, vokal se dere, ampak se ga ne sliši… Že v kitici dvignem roko in ustavim nasilje. Vsi začudeno gledajo in se sprašujejo, kaj je narobe? “No, Živa in Tilen, kot prvo bomo uglasili kitare, ane. Potem bomo zreducirali in pozaprli vse cvileče efekte, da bo kitara dejansko zvenela kot mora. Pa, tale kitarski riff se igra tako,” vzamem Živi kitaro in pokažem. Oba s Tilnom sta v zadregi, kajti prsti še ne zmorejo tovrstnega tehničnega znanja. “Glede na to, da je jutri nastop in cajta za vežbanje ni, bomo poenostavili riff. Igrajta takole!” In res deluje, sliši se ok. “Naslednja stvar. Ko smo v kitici igramo veliko tišje, da se sliši kaj Liza poje, drugače nima smisla, če se vokala ne razloči. Ko nastopi refren in riff, pa ožežimo najbolj glasno kot lahko! Temu se reče dinamika, pustimo komadu, da diha.” Gledajo me z debelo odprtimi očmi in goltajo vsako mojo besedo. “A res nimate basa,” sprašujem? “Mamo, tam v kotu je!” Stegnem roko, inštrument na hitro uglasim in rečem: “No, bom pa jaz basist. Gapi odštej!” En, dva, tri… in začnemo. No, to je pa že veliko bolje. Kitarski riff je razločen, kitare so uglašene in ne piskajo več, vokal lepo prileze na plano in komad kar naenkrat zagruva. Vse skupaj, ob upoštevanju vseh napotkov dobi nek smisel in tudi moje igranje basa več kot sovpada z znanjem ostalih inštrumentalistov. Kar se tega tiče pašemo skupaj in vse to se odraža v komadu.
Ko končamo, kar ne morejo verjet, da so tako odigrali. Nasmeh na licih, veselje in naboj pred jutrišnjim nastopom je na vrhuncu. “Ampak bas je pa zakon,” pravi bobnar Gapi! “Ja, itak. Brez basa ni muzike,” odgovorim”. Skladba Nisem več s tabo gre po istem kopitu in tudi jaz se že veselim nastopa naslednjega dne.
Po koncu vaje so mi povedali, da imajo že nekaj svojih komadov in da se imenujejo Žvali. Koncert je bil super in v ponos mi je, da sem bil “Žvau”, pa čeprav le za en nastop.

sreda, april 25

Supernatural

V soboto zvečer krenemo iz Ljubljane. Z mano sta še basist Anej in Jerc, klaviaturist. Ustavimo se v Metliki, kjer poteka festival Pung Art, tam namreč nastopa Srečna Mladina, pri kateri igrata kitarist Peter in bobnar Zava. Organizator festivala v Beogradu si je zaželel, da že v soboto naredimo tonsko in tako v nedeljo le še stopimo na oder, a se nam žal ni izšlo. Treba je bilo počakati na konec nastopa v Metliki, naložiti opremo in ponoči pičiti v Beograd.
V Metliki založimo kombi, prijazni Belokranjci nam primaknejo par litrov Metliške črnine in odrinemo. Ob pol dveh v Zagrebu poberemo Emo, ob pol sedmih zjutraj pa v samem centru Beograda parkiramo pred hostlom, v katerem imamo rezervirane sobe.
Popadamo v postelje in zaspimo do poldneva! Ob enih nas spodaj že čaka fant, ki ga je organizator poslal, da nas popelje do prizorišča festivala. Do Ade Huje, polotoka na Donavi, je kar nekaj vožnje. Kupi odpadkov, poraščeni s šavjem opozarjajo, da je bilo do nedavnega tam smetišče namenjeno odvozu gradbenega materiala. Festival Supernatural se odvija vsako leto 22. Aprila, na svetovni dan zemlje in organizator želi očitno tudi z izbiro prizorišča opozoriti na perečo okoljsko problematiko. Med obiskovalci je veliko družin z malimi otroci, vse skupaj spominja na nekakšen happening s poudarkom na ozaveščenem odnosu do narave, zdrave prehrane, pomena gibanja... Pripeljemo se do zaodrja, na odru pa otroški zbor prepeva pesmice. Dopoldne je namenjeno otroškemu programu, po drugi uri pa je na sporedu program za starejše, ki ga otvarjamo prav mi. Znosimo opremo na oder, se priklopimo in Zava s samplerja spusti ritem, počasi se pridružujejo še ostali inštrumenti, tako da ima tonski mojster Boban čas urediti razmerja med inštrumeni. Tako začenjamo, kadar zaradi takšnih ali drugačnih neprilik ne moremo na tonsko vajo.
Na začetku pred odrom ni dosti ljudi, vendar se počasi nabirajo in začudeno gledajo, poslušajo in se sprašujejo kdo smo, kaj smo in od kod smo. Vidim, kako si jih večina daje takt z nogo in pokimava z glavo, nekateri že poplesavajo in se gibajo v ritmu… super, prebili smo led! Prvič smo na odru v Srbiji in prvi vtis, ki ga pustiš na poslušalcih je izredno pomemben. Nastop smo zvozili super! Vsi, ki so poslušali od blizu pa tudi tisti, ki so stali nekoliko dlje od odra, pri šankih so bili po reakcijah, ki smo jih bili deležni po prihodu z odra, navdušeni. Dal sem kar nekaj intervjujev, poklonili so nam kar nekaj objemov in potalali smo si kar nekaj petk. Prijetno smo jih presenetili in to je to! 

Hvala Srbija, Beograd, se vidimo!



torek, marec 20

Guerila

Na nedavni nastop v Ajdovščini imam res lepe spomine. Dobro obiskan koncert kjer se je kot po navadi, publika razvnela nekje na sredi programa, po koncu nastopa pa nas kar niso hoteli spustiti z odra. MC Hiša mladih ima izredno lepo, moderno zasnovano dvoranico, res dobrodošla pridobitev za ajdovsko in okoliško mladino.
S tonsko vajo, kot po pravilu spet malo zamujamo. V praznem prostoru je vedno težje oblikovati optimalen zvok. Ob strani se zato nervozno prestopa organizator koncerta, ob njem pa tudi dva mlada fanta, ki čakata, da nas odpeljeta na večerjo. Koncert se začne točno ob desetih, ura pa je že blizu pol devet. Vsedemo se v kombi in sledimo avtu, ki se začne dvigovati visoko nad Ajdovščino. Ni nam jasno zakaj za boga milega se vozimo tako daleč, ko pa ni dovolj časa. Po dvajsetih minutah vožnje po serpentinah, pridemo na cilj.
V mali vasi nad Ajdovščino, se ustavimo pred domačo vinarijo, kjer pridelujejo vino znamke Guerila. Tam nas tudi že čaka kuhana primorska jota s klobaso in pravi domači slivovi cmoki. Izredno prijazna lastnica nas je gostila, kot da smo njeni vnuki, njen sine pa nam je točil odlični zelen, rose in pinelo,  obenem pa nam je navdušeno pojasnjeval postopke pridelave. Res bi še ostali in popili še kakšen glaž več, a se je ura hitro približevala deseti, treba je bilo nazaj v dolino.
Še enkrat hvala organizatorjem in vsem domačim v vinariji Guerila za to enkratno pogostitev. Toplo priporočam tudi vsem ostalim!