V maju se Vlado znova oglasi, tokrat z novim predlogom: “Veš
kaj, sem razmišljal, da bi bilo bolje, če bi nastopil z našim šolskim bandom. S
tamalimi bi odigrali Črn tulipan in Nisem več s tabo.” “D best, zdi se mi
super, da ima šola iz svojih lastnih vrst sestavljen rock band. Ja, itak,”
odgovorim! Kaj bi dal, da bi imel v svojih osnovnošolskih letih možnost namesto
tamburaškega orkestra izbrati krožek - rock band?! Neizmerno me veseli, da ima
ravnatelj posluh za kaj takega, mislim celo, da je med redkimi. “Šola je
nabavila nekaj inštrumentov in feršterkerjev, krožek pa vodi mentorica Urška,
za sabo pa že imajo tudi nekaj nastopov,” mi še zaupa Vlado.
Zmenimo se za vajo, Urška me počaka pred placom in me popelje
v malo sobico, kjer me čaka band. Nabriti najstniki so že za svojimi
inštrumenti, čutiti je malce nelagodja ob spoznavanju tako z njihove, kot tudi
z moje strani. Tilen in Živa na kitari, Gapi za bobni, Liza poje, Goga je back
vokalistka. Prostor zgleda kot pravi plac za vajo, imidž je precej dodelan,
nabriti pa so, kot da grejo po vaji direkt na oder. Seveda ne manjka par
firbcev - dolgolasih opazovalcev z majicami Iron Maiden in strganimi hlačami.
“Aha, a basa pa ni v tem bandu,” sprašujem? “Ne, mi to kr
brez, se čist dobr sliš,” suvereno odgovarjajo. “Ok, no, pa da slišim kako ste naštudirali
kamada. Katerega greste prvo?” “Gremo Črn
tulipan.” “Ok.” Gapi odšteje in zarohni, hrla-hrla, vsi naenkrat, kitara
piska, maže, boben se lomi, lovi, vokal se dere, ampak se ga ne sliši… Že v
kitici dvignem roko in ustavim nasilje. Vsi začudeno gledajo in se sprašujejo,
kaj je narobe? “No, Živa in Tilen, kot prvo bomo uglasili kitare, ane. Potem
bomo zreducirali in pozaprli vse cvileče efekte, da bo kitara dejansko zvenela
kot mora. Pa, tale kitarski riff se igra tako,” vzamem Živi kitaro in pokažem.
Oba s Tilnom sta v zadregi, kajti prsti še ne zmorejo tovrstnega tehničnega znanja.
“Glede na to, da je jutri nastop in cajta za vežbanje ni, bomo poenostavili riff.
Igrajta takole!” In res deluje, sliši se ok. “Naslednja stvar. Ko smo v kitici
igramo veliko tišje, da se sliši kaj Liza poje, drugače nima smisla, če se vokala
ne razloči. Ko nastopi refren in riff, pa ožežimo najbolj glasno kot lahko! Temu
se reče dinamika, pustimo komadu, da diha.” Gledajo me z debelo odprtimi očmi
in goltajo vsako mojo besedo. “A res nimate basa,” sprašujem? “Mamo, tam v kotu
je!” Stegnem roko, inštrument na hitro uglasim in rečem: “No, bom pa jaz
basist. Gapi odštej!” En, dva, tri… in začnemo. No, to je pa že veliko bolje.
Kitarski riff je razločen, kitare so uglašene in ne piskajo več, vokal lepo prileze
na plano in komad kar naenkrat zagruva. Vse skupaj, ob upoštevanju vseh napotkov dobi nek smisel in tudi moje igranje basa več kot sovpada z znanjem ostalih inštrumentalistov.
Kar se tega tiče pašemo skupaj in vse to se odraža v komadu.
Ko končamo, kar ne morejo verjet, da so tako odigrali. Nasmeh
na licih, veselje in naboj pred jutrišnjim nastopom je na vrhuncu. “Ampak bas
je pa zakon,” pravi bobnar Gapi! “Ja, itak. Brez basa ni muzike,” odgovorim”. Skladba
Nisem več s tabo gre po istem kopitu in
tudi jaz se že veselim nastopa naslednjega dne.
Po koncu vaje so mi povedali, da imajo že nekaj svojih
komadov in da se imenujejo Žvali. Koncert je bil super in v ponos mi je, da sem
bil “Žvau”, pa čeprav le za en nastop.
Ni komentarjev:
Objavite komentar