Gušti: Zec

Sobota, 15.9.1990. Dan po našem prvem koncertu z Big Foot Mamo na Šendviški gimnaziji. Sedim pri mizi še zelo včerajšnji in čakam, da mati postavi na mizo kosilo, skuhala je mojo najljubšo jed. Pri mizi je tišina kot še nikoli, v želodcu zaznavam čudne občutke, celo moja najslajša jed mi ne tekne. Čez dve uri odpelje vlak za Banja Luko in jaz moram biti na njem. Za eno leto odhajam v vojsko, prvič grem za daljše obdobje od doma. Nič novega, si mislim, na tisoče fantov je pri osemnajstih doletela enaka usoda, a si vseeno nisem predstavljal, da bom šel na pot s takšno tremo. Mati se s cmokom v grlu poslavlja od mene in oče sprašuje, če naj me pospremi? “Ne hvala, sem že zmenjen, da me frendi pospremijo!” Šele zdaj se zavedam, da sem jih s tem malo užalil, ampak v tistem trenutku si ob vseh prijateljih, na štacionu res nisem želel imeti zraven še tastarih.

Hodim po domači ulici proti postaji in z vsakim metrom se naša povorka številčno povečuje. S frendi si talamo petke in si potihem želimo srečo, večina jih gre v naslednjih dneh tudi k vojakom, jaz sem bil pač med prvimi. Že na poti nekdo iz torbe potegne flašo Trojke, najbolj ogabne vodke na svetu. “Na Gušti, rukni požirk!” Potegnil sem šluk in potem še vsi za mano… Prikorakamo na postajo in tam na stotine ljudi pospremlja mlade rekrute na zadnjo najstniško preizkušnjo. Ko prideš iz vojske si pač že “cel fant”, takšni so bili stereotipi v takratnem času.

V gužvi stojimo na peronu in varujemo svoje okno vagona. “Skozi to okno te vržemo na vlak!” Običaj je bil namreč, da tisti, ki se odpravlja v vojsko, v vlak ne vstopi po štengah, temveč ga prijatelji porinejo skozi okno vagona naravnost v kupe. Stojimo v krogu, nagibamo flašo ogabne Trojke in opazujemo ostale povorke. Nekateri pojejo, drugi se režijo, dekleta jokajo za fanti, babice talajo kolače… Pospremiti rekrute na vlak je bil v tistih časih eden izmed pomembnejših dogodkov.

Pisk iz piščalke in vsi se začnejo drenjati proti vratom vagonov. Poslavljam se od frendov in od bejbik iz soseščine, dvignejo me in fiju zabrišejo skozi okno v kupe… Padem na kolena fantu, ki je sedel pri oknu in se mu opravičujem ter obenem sprašujem: “A je še kakšen zic tu frej?” “Ni panike, nasproti mene je še frej.” Stegne roko in se predstavi: “Jaz sem Zvezdan, kličejo me Zec in grem v Banja Luko. Pa ti?” “Miha, me veseli! Kličejo me Gušti in tudi jaz grem v Banja Luko.” V sedemurni vožnji si poveva vse, zvem da je iz BS3 in da pozna bobnarja in basista od Big Footov? Naštevava imena iz BSa in večinoma vse poznam, le kako se nisva nikoli srečala že prej? Zmeniva se, da se ob prvem izhodu v mesto dobiva in greva skupaj na pivo. No, ostalo je le pri pobožnih željah, Zec je bil namreč v drugi kasarni in v celem letu se nisva srečala niti enkrat.

Zeca sem kasneje srečeval na gradbenem faksu in na “varstvu pri delu”. Nihče od naju ni končal faksa, oba je odnesla ljubezen do glasbe. Jaz teptam odrske deske kot kitarist in priznani avtor komadov, on pa osvaja občinstvo na partyjih kot izredno kreativni DJ Zeds.