Hoću, neću

Pozno poletno jutro se počasi preveša v jesen, ki je tokrat še posebno lepa. Veseli me, da ne bo potrebno zmrzovati, kajti tega res ne maram.

Dobimo se pred novo parkirno hišo pri Kliničnem centru v Ljubljani. Kombi, poln rekvizitov že čaka na sodelavce, ko se z Emo pripeljeva na biciklu. Pobral sem jo na želežniški postaji, jo posadil na štango in fiju, mimo Metelkove do zbornega mesta.

»Ok, smo vsi?«, zbira ljudi vodja in kapitan snemanja - Magic. Snemamo na najvišji, 5. etaži parkirne hiše, od koder se vrhovi stavb naokoli lepo prelivajo v modrino neba. Kombi zapelje v garažno hišo, a glej ga zlomka, letev ki visi s stropa in označuje dovoljeno višinsko mejo za vozila, striže za kakih petnajst centimetrov. Prvi zaplet na snemanju. Nič, treba je pljunit v roke in vse rekvizite, ki jih je poln kombi, ročno prenesti navzgor. Sreča, da imamo na razpolago lift, a vseeno se dodobra našvicamo že na začetku.

Ko prestavimo vso opremo na najvišjo etažo, pogledam okoli in vidim da je parkirna hiša še povsem nova. Gladek, raven beton še skoraj diši po sveži barvi in prav nobenih štrajfen od avtomobilskih gum ni videti. Vsak od nas hitro in zavzeto začne s pripravami na snemanje. Stilist Matiček obesi oblačila na stojala, maskerka Ema razgrne svoj bilten čopičev in šmink, Verdel in Magic, režiserja spota, pa začneta postavljati kamero in luči. Pomaga jima Dole, ki je režiral prejšnji spot »Igra«, pride tudi Čeak in nam prinese sendviče. Benjamini so tu! Prižge se generator in blago mrmranje bencinskega generatorja daje znak da gre zares…