torek, julij 12

Najstniško dolgočasje

Včeraj sta se z morja vrnila Kris in Maks, s svojimi vrstniki sta bila v koloniji v Pacugu. S Chantal in Majo jih pridemo počakat na parkirišče pri Dolgem mostu. Maks se je razveselil staršev, še posebej pa male Maje, jo močno stiskal in božal, da je bilo že preveč.
Kris pa je redkobeseden, s cmokom v grlu, bolj kot ne pogledoval proti tlom. Nisem vedel ali mu je bilo bedno, ali se je kaj zgodilo? Vozimo se proti Bežigradu in pred vsemi vprašam: »No, a bi šla naslednje leto še enkrat?« Maks nekaj momlja, da mogoče bi, Kris pa z solzami v očeh prasne: »Zakaj mora biti konec, pa tako lepo je bilo v Pacugu, zdaj pa spet ta ljubljanski dolgčas!« Uf, globoko v sebi sem se kar oddahnil, užival je na morju in to zelo, kar pomeni, da s Chantal nisva zgrešila, ko sva jih poslala na letovanje. Je pa res, da so pred nami dolgi vroči dnevi, ko oče in mama delata vsak svoje stvari, zdolgočasena najstniška duša pa se preklada po stanovanju, kot duh brez cilja. Zunaj je pol dneva prevroče za igro, prijatelji so večinoma vsi na morju, na računalnik pa gre lahko le za eno uro na dan. Imamo pač tak režim vzgoje in mislim, da je tako prav. Bogi otrok ne ve, kaj bi sam s seboj, od jutra do poldneva pregleduje kanale z risankami in nima več idej. Kaj pa sedaj?
Danes dobi Chantal mail od Nine. Nina je mama od Alda, Krisovega sošolca, ki se je pred leti z družino preselil v Šibenik. Kris in Aldo sta še danes velika prijatelja, kadar pride Aldo v Ljubljano obiskat babico, skoraj vedno spi pri nas in s Krisom sta nerazdružljiva. Chantal namignem: »Kaj pa, če Krisa pošljemo k Aldu na Kaprije?« Kaprije so otok pri Šibeniku in Aldova družina ima tam staro primorsko hišico, ki jo počasi prenavljajo. Pred leti smo bili tam na počitnicah, bilo je enkratno. Mali otoški kraj s trgom na rivi in parimi gostilnicami. Avtomobilov tam ni, tako da se mladež lahko po mili volji podi po ulicah cele dneve od jutra do večera. To bi bilo super za Krisa.
Če pa to ne bo šlo, gremo pa avgusta družno v Zeleno laguno skupaj z našimi Nizozemci, kjer bodo vsi otroci imeli družbo enako starih bratrancev in sestričen. Karkoli že, Kris je dobil spet razlog, da z nasmehom na licih gleda v prihodnje dni.

1 komentar:

  1. Še kako razumem Krisa, tudi jaz sem vsako leto potočila kako solzo, ko se je bilo potrebno posloviti od Pacuga. Zadnje leto je bilo najhuje ker po končani osnovni šoli pač ne moreš več na letovanje. Še vedno pa se rada vračam tja za kak dan in prejšni teden sem mojemu sinčku prvič pokazala kako je morje slano-seveda se je to zgodilo v Pacugu :)

    OdgovoriIzbriši