Avgusta, leta 1991,
se je moje služenje vojaškega roka končalo mesec dni pred uradnim izpustom.
Takrat se je bivši predsednik Predsedstva SFRJ, pokojni Janez Drnovšek, uspel
dogovoriti, da so nas vse, ki smo služili vojaški rok po kasarnah bivše
Jugoslavije, spustili domov. Bili smo zadnja generacija slovenskih vojakov, ki je
služila vojaščino jugoslovanski armadi. Sam sem bil stacioniran v Banja Luki, tam
sem preživel 11 mesecev in ob moji vrnitvi, je bila slovenska osamosvojitvena
vojna že mesec dni končana.
Tam sem seveda
spoznal številne Slovence, z nekaterimi pa še danes gojim pristne prijateljske
stike. Takrat sem bil star 20 let in z najstniško zagrizenostjo do konca
privržen rock'n'rollu. V tistem času so za največje rokersko-metalske
entuziaste veljali Primorci; usnjena črna jakna z napisom Metallica ali AC/DC, ozke
zlizane kavbojke in pa legendarne visoke bele Puma superge. Prav takšna sta bila tudi Karlo in Leo. Karlo
Goričan, Leo iz Predmeje nad Ajdovščino. Čeprav smo komaj prišli iz Banja Luke,
smo bili vseskozi na vezi in začelo se je moje pohajanje po primorsko-kraških
žurih, tako zelo drugačnih od zabav v takratnih ljubljanskih diskotekah; Palma,
Turist ali K4.
Nekega dne me Karlo
in Leo pokličeta, naj pridem za vikend k njima. V okolici se je pripravljalo
več žurov in veljalo je obiskati vsaj enega od njih. »Seveda. Absolutno, tega
ne gre zamuditi«, si rečem. V soboto popoldan, avgustovsko sonce je neumorno
pripekalo, smo se vsi trije zbrali v Gorici. Karlo si je od fotra sposodil belega Pezejčka (Polski Fiat 125p) in že smo bili na poti v
Štanjel...
Zvečer se
pripeljemo pred naselje in kar ostrmim: »Uvau, a tko lep je ta Štanjel?« Pojma
nisem imel o tem slovenskem arhitekturnem biseru. Notri za zidovi je bil že
postavljen oder, kjer bo igral band, mi pa se najprej napotimo k stojnicam, da bi
si ovlažili presušena grla. Pri prvi stojnici s pijačo Karlo in Leo suvereno
naročita Bobi špric!? »Kaj pa je to?«,
se sprašujem, ko kelnarca pred nas postavi plastenko Bibite? Ugotovim, da gre za mešanico belega vina in oranžade in ta
sladkasta pijača nas je kar hitro odlepila od tal. Sledilo je norčevanje in
režanje, pogovori s podobno odlepljenimi pupami, obiskovalci, domačini, vsi do
konca priklopljeni… Ko pridemo pred oder je band po imenu Peter Pan že igral zadnjo rundo. Potem pa še pijano skakanje,
prepevanje, objemanje z neznanci, tudi valjanja po tleh se ni manjkalo... Vse
skupaj je bila ena velika pijana, izprijena žurka sredi kulturnega bisera
Slovenije.
Zbudil sem se na
prevročem kavču Karlove dnevne sobe, zmačkan, prašen in popraskan. Kasneje mi
je Karlo povedal, da je moral ob petih zjutraj pomivati avto, ker sem baje celo
pot bruhal skozi odprto okno Pezejčka...od Štanjela do Gorice. »Ooooo, Bog.«
Leo, Karlo in jaz konec avgusta 1991 |
Na 4. vseslovenski vstaji marca 2013 |
Bravo!
OdgovoriIzbrišiHehe, vstaje se vsaj spomnem.. k tist Štanjel le bu hud... :D (Karlo)
IzbrišiPrimorska poje, Idrija vabi!
OdgovoriIzbrišiHehehe, naše žurke so bile vedno najboljše (sploh za rokerje!). Legendarni časi! Štanjel, Kobjeglava, Šempas, Zeleni gaj, Komen, Vojščica itd.
OdgovoriIzbriši(da ne govorim o tem, kako sem leta 92 v Štanjelu spoznala enega fejst tipčka in se leta 2000 z njim poročila... tudi v Štanjelu :-))))