Hvala za Sunderland

Nekaj več kot teden dni nazaj, sem bil prvič na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Razlog tiči v tem, da je tam svoj prvenec v kategoriji celovečercev predstavljal moj frend Slobodan Maksimović.

Leta 2001 sem začenjal svojo solistično glasbeno pot in ker je vsak začetek težak, sem za golo preživetje delal kot scenec v Đurovem Teatru 55. Bili smo ekipa, ki je v Ljubljani naložila kombi poln scenske in tehnične opreme, vse skupaj smo nato odpeljali na prizorišče predstave, postavili sceno, spojili napeljavo za lučke in zvok ter preizkusili če vse deluje. Šele nato, so se pojavili igralci!

Vodja scencev in tehnične ekipe je bil Slobodan - Slobo, ki je bil največkrat koordinator med željami režiserja in igralcev ter nami, ki smo morali njihove želje zmaterializirati. Prišli smo prvi in postavili sceno, ko smo vse pospravili smo bili zadnji. Nikoli ne bom pozabil prekleto težkega zobozdravniškega stola, ki je bil osrednji rekvizit predstave Čas za spermembo in neštetih stopnic v festivalni dvorani! Jaz, Slobo in Matevž Kruh, ki ga žal ni več med nami, smo ga družno po par stopnic naenkrat počasi premikali do glavne dvorane. Po koncu predstave ga je bilo seveda potrebno odnesti nazaj pa istih štengah! Da ne omenjam, kako uspešna je bila predstava, že takrat je imela kakih 200 ponovitev. Potem si lahko predstavljate, kako smo sovražili prekleti stol, Plečnikove stopnice v Festivalni dvorani in ostala gostovanja po celi Sloveniji! Potem je v Teatru 55 končno nastala noviteta - predstava Butelj za večerjo, a kaj ko so bile tudi tam neznansko težke panele iz mediapana, mi pa spet gor in dol ter dol in gor…

Bili smo res ekipca, drug drugemu smo stali ob strani, si lizali rane ko nam je šlo vse na kurac, a ob tem  seveda nikoli ni zmanjkalo humorja na naš račun. Slobo nam je nadel partizanska imena: jaz sem bil “Avgust Kasal”, Kruh je bil “Irfan”, midva pa sva Slobota klicala “Hajni”. Nikoli ne bom pozabil nočnih voženj v kombiju; vračamo se z gostovanja, cesto zasipa sneg, mi pa po polžje jurimo 30km/h in od same izčrpanosti, ker vemo da nas čaka še raztovarjanje, iz nas vrejo potoki smeha. Kaj drugega nam tako ni preostalo?! Po dveh letih dela v teatru, sem se lahko poslovil od trdega kruha scenca, pa vendar mi ni niti najmanj žal, da sem moral to početi.

Slobodan se je po vojni, iz Sarajeva preselil v Ljubljano in tu obiskoval AGRFT - smer režija. Kakor jaz, je za lastno preživetje v težkih trenutkih poprijel za marsikatero delo. Uspešno je končal šolanje, posnel nekaj zelo prisrčnih kratkih filmov, režiral spot za “Sjene” in sedaj na Festivalu slovenskega filma pobral glavno nagrado žirije za film Hvala za Sunderland!

Slobo vse čestitke in Keep on Rockin' in the Free World…

Slobo na Festivalu slovenskega filma
Vir: Slobodan Maksimović