Tomaž Domicelj

Ravno v času okoli nastopa na Orto Festu sem se spomnil, da smo na enega prejšnjih koncertov kot gosta povabili Tomaža Domicelja. Takrat smo v Orto baru igrali še kot Gušti in Polona. Tomaž je hud model, meni osebno zelo drag, čeprav ga mnogi zaradi njegove cinične in nergaške poze ne marajo.

Kot mulec sem Tomaža spremljal predvsem kot avtorja in izvajalca mnogih slovenskih uspešnic. Komaj sem čakal petek zvečer, ko so po radiu na lestvici Stop pops 20 vrteli njegovo Jamajko, Ko se zjutraj zbudiš, Avtomat, Kamionar, Parada, Učilna zidana, Pankerji grejo, da ne omenjam ponarodelega Slovenskega naroda sin in izrednih prepesnitev tujih komadov, kot so Dravski most, Za vedno mlad, Vzemi me…

Njegova glasbena dela so bila nadvse primerna za mladega začetnika z akustično kitaro s plastičnimi strunami, ki je vse te komade potem »hrla, hrla« brenkal po bežigrajskih žurih in parkih. Skoraj prepričan sem, da ni bilo slovenskega glasbenika, ki bi ga bolj preigravali v takratnih časih, čeprav so bili že takrat Kreslin, Predin in Lovšin mnogo bolj popularni od Domicelja. Ko pogledam nazaj se mi zdi, da jih skupaj od vseh treh INov nismo preigrali toliko kot od Tomaža. Očitno so njegova dela bolj ljudska, akordično lažja in lirično bolj simpl, pa vendar daleč od tega da bi bila cenena, to nikakor ne.

Pred par leti, ko sem ga osebno spoznal in sva parkrat sedela na pivu, me je od smeha metalo, še posebej takrat, ko je je iskreno pizdil čez ljudi, ki ga iritirajo. Iritira ga pa kar dosti ljudi. Pogleda z izbuljenimi očmi izza okroglih očal, napihne zardela besna lica in ko se repenči, kar šprica iz njegovih ust. Vsi okoli njega smo od smeha padali po tleh, res zna biti iskren in kreativen v izboru besed. »Oni bodo mene, prekleti polizdelki…,« je le ena od njegovih pogruntavščin liričnega besnenja.

Po vsej verjetnosti gre tudi zato mnogim na živce, ker je dejansko iskren in brez dlake na jeziku. Ko je imel v studiu 14 celonočni akustični nastop v živo, je v eter lepo, a simpatično požalil marsikaterega od svojih glasbenih kolegov. Povedal je na primer, kako Jože Potrebuješ kupuje kitaro: »Odpre katalog, izbere najdražjo, potem pa, da vse skupaj bolje zgleda, doda še malo zlata...« Jože je seveda sedel med publiko?! In spet smo od smeha družno popadli s stolov…

Ne vem, mene Domicelj s svojimi izjavami dejansko vedno nasmeje?! Všeč mi je, da se dejansko zaveda samega sebe, nekoč mi je skozi pogovor zaupal, da je mnenja, so njegova glasbena dela večja od njega samega. To je misel, ki bi se jo moral zavedati vsak glasbenik, ki je kadarkoli ustvaril uspešno glasbeno delo. Jaz sem bil in sem še vedno njegov fan.

... z nastopa v Orto Baru...