Dubaj

Evo, se opravičujem, včasih traja kar nekaj časa, da napišem nekaj, kar je vredno objave.

Spominjam se, kako leto nazaj mi je Chantal govorila, da bi bil že čas, da greva s Krisom na kakšno skupno potovanje. Kot oče in sin. Tudi sem sem se zamislil, saj včasih pozabljam, da sem tudi oče in se moram obnašati vlogi primerno, kar pomeni tudi aktivno vlogo pri odraščanju svojih otrok.

»Kam bi lahko šla, da ni predaleč in predrago, predvsem pa je vprašanje, kaj bi desetletnika v temu trenutku zanimalo razen ameriških mladinskih nadaljevank in igric na kompjuterju? Aha, ful mu dogajajo zgradbe, velike hiše in mostovi…«, sem razmišljal na glas. Morda London, Pariz za vikend, Amsterdam je videl že večkrat, glede na to da tam živita oma in opa - babi in dedi iz Nizozemske. Mene je bolj vleklo proti Mediteranu, zunaj je vladal prekleti mraz, zato se mi je misel na severne kraje upirala. Rim, Barcelona, Atene, Istambul, tam je arhitektura zgradb prečudovita. Tudi Lizbona je mamljiva, a vseeno bo potrebno upoštevati tudi želje »mlajšega gospodiča«.

Dan, dva kasneje sem se preko skajpa menil s prijateljem Slavišo Stojanovičem, ki je slabo leto služboval v Dubaju kot pomočnik selektorja nogometne reprezentance Združenih arabskih emiratov - Srečka Katanca. Omenim mu, da bi Krisa rad peljal nekam, kjer so lepe in veličastne zgradbe. Slave ustreli kot iz topa: »Pridita sem, tu je super! Sonca je na pretek, morje je povsem blizu stanovanja, visokih zgradb je pa toliko, da še sam ne vem kdaj zrastejo. Dejansko bi bil ful vesel, da prideta! Poskrbita samo za to, da priletita sem, za ostalo poskrbim jaz!« Vau, to pa je lepo in iskreno povabilo.

Kris je bil čisto iz sebe, ko sem mu omenil, da imava možnost iti v Dubaj. »Oči tam je najvišja stavba na svetu. Dubaj Kalifa je višja od 800 m. Ja, oči, pejva tja, pejva,« prosi Kris in naredi proseče otožne oči. Vedel sem, da poti nazaj več ni. Ker sem mu povedal za to možnost, drugi kraji zanj ne pridejo več  v poštev.

Iz Dunaja poletiva v Dubaj, takšnega fancy aviona še nisem videl svoj živi dan. Fly Emirates poskrbijo za to, da so nekaj posebnega. Vsak ima pred sabo tv in izbor stotine filmov, hostese so tako hude, da je oči kar pozabil na tv, pa tudi postrežba in hrana je bila na nivoju. Priletimo zvečer, na letališču vsepovsod mrgoli emiratskih policajev, ki v tradicionalnih belih haljicah in z mrkimi pogledi dajejo vtis, da smo v svetu, kjer vladajo stroga pravila. Skenirali so mi obe očesi, o meni so vedeli vse: kaj delam, h komu grem…? Seveda, za vizo moraš pač napisati vse o sebi…

Dubaj je res drugi svet in Slave je bil pravi gostitelj. Vodil naju je okrog, razkazoval Dubaj in naju obenem opozarjal, kaj lahko in česa se ne sme početi. Kris je od vsega doživetega skoraj haluciniral: najvišja stavba, šoping centri z ogromnimi akvariiji ali smučiščem (čeprav je zunaj plus 40 stopinj), ogromni in lepi american style avtomobili (nafte tu seveda ne primanjkuje)...  S Slavetom sem šel na dve ligaški tekmi, z legendo Katancem smo z vip tribune s polno postrežbo spremljali emiratski nogomet...

Meni osebno pa je najbolj v spominu ostal izlet v puščavo. Z džipi so nas peljali po puščavskih sipinah, proti večeru pa so nas odložili v pravem arabskem taboru, kjer sta nas čakali vrhunska arabska pojedina in trebušna plesalka. Kris pa je medtem jahal kamele in bordal po sipinah…

Sine upam, da si boš zapomnil za vedno! Pa hvala, Slave;)

Izlet v puščavo

Slave

Na kameli