Vedno me zanima, kaj in na kakšen način ustvarjajo slovenski režiserji, kaj imajo za povedat in za pokazat. Malo sem že sit ničvrednega zaničevanja, pljuvanja in vsesplošnega mnenja, da se v Sloveniji dela slabe in depresivne filme. Ravno zato se potrudim in odzovem na vabila premier filmov in s tem dam svoj poklon vsem, ki so ustvarjali in poustvarjali pri filmu.
Film Piran-Pirano na zanimiv in nadvse gledljiv način oriše povojno situacijo v Piranu in obalnem slovenskem svetu. Preko ljubezenske zgodbe te film vodi do spoznanja, da je bil Piran takoj po vojni skoraj prazno mesto, ker so Italjani v bojazni pred partizani pobegnili. Sicer sem vedel za te stvari, ne pa tudi, da so se te stvari dogajale v takem obsegu. Všeč mi je tudi, da se film do konca ne postavlja na eno ali drugo stran, obe strani sta enako dobri in enako pokvarjeni. Fasciniralo me je tudi to, da je režiserja Gorana Vojnovića, fanta iz Fužin, vodila tako močna želja, da je o tem posnel film. Mi je po premieri tudi povedal zakaj.
V glavnem, film je dober in zelo gledljiv in ga toplo priporočam vsem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar