Buco

Dva meseca nazaj me naš bobnar Zava vpraša: »Gušti, a mamo kakšen koncert januarja, al pa v začetku februarja?« »Zaenkrat ne,« odgovorim, »zakaj pa?« »Sprašujem, ker mam namen it v Indijo za dober mesec dni,« pravi Zava. »Aha, ja pojma nimam, kaj vse se bo dogajalo v januarju?« Običajno je to za nas glasbenike mrtva sezona, ni prireditev, potencialni poslušalci in obiskovalci se pretežno držijo doma in si ližejo rane po norem in napornem decembru. To, da se v januarju pač nič ne dogaja, je postal danes že stereotip.

Seveda mu hočem ugoditi, ker je vesten in vedno na voljo, kadar ga rabim. Obenem nočem izpasti kot zatežen poglavar benda, kjer se morajo vsi prilagajati meni in mojim glasbenim potrebam. V bendu ohranjamo nekakšen, lahko bi temu rekel komunizem, kjer lahko vsak pove kaj bi in kako, na koncu pa vseeno odločim jaz. No, v glavnem, zmenimo se, da v januarju pač ne bomo igrali in Zava kupi letalske vozovnice.

Čez par dni pa pokliče manager Vlado: »Ej Gušti, a ste frej 22-23 januarja, vabijo nas v Beograd na festival, kjer bodo nastopali hudi bandi iz celotne regije: Lollobrigida, Zemlja gruva, Svi na pod, S.A.R.S… Mi bi bli edini iz Slovenije, bli bi celo eni izmed nosilcev festivala, povrhu še v redu plačajo!” Dbest, na kaj takega sem čakal cel lajf, igrati še kje drugje in to na festivalu v Beogradu, z ostalimi hudimi bendi. Ampak, fak! Sej ni Zave?! Ne, no! Naredimo sestanek, Vlado izpostavi problematiko: “Ne samo, da spustimo en špil in honorar, tak nastop lahko in bo po vsej verjetnosti generiral nove nastope na tržišču, kjer še nismo imeli priložnosti in zdaj, ko jo končno dobimo, pa ne bomo šli?! To tko ne more bit, takim ponudbam se ne reče ne!» “Gušti, za take situacije je treba met pripravljene zamenjave, drugače ne bomo nič naredili,” pravi Vlado. Strinjam se, strinjamo se vsi, tudi Zava ima cmok v grlu, ful bi šel z nami na festival, ampak kar je je! Kdo pa je ta, ki bi lahko zamenjal Zavo za en špil? Poznamo kar nekaj profi bobnarjev, ki pridejo in odšpilajo za določen honorar, ampak to spet ni to. Rabimo nekoga, ki je iz naših vrst, nekoga, ki bo z veseljem in entuziazmom pristopil k stvari, da bo, ne le odigral, temveč tudi dihal z bandom.

Razmišljamo, tuhtamo, naštevamo vse bobnarje, ki nam padejo na pamet. Končno se spomnimo na našega prijatelja Bucota iz skupine Sausages, ki je celo učitelj bobnov.  Ta bo pravi in res, Buco sprejme izziv!

Buco je res “funny guy”, ravno včeraj sva spet vadila in potrebno je zapriseženega rockerja navaditi igrati “na klik” in s samplerjem, kar je pri naši glasbi neobhodna stvar. Ko sem ga vprašal, če ga lahko slikam in napišem blog, je rekel: “Samo, da si nataknem očala!” Pogleda sliko in reče: “Zgledam k Ron Jeremy, ha ha!” “Kva, Ron Jeremy,” poscal sem se od smeha. Buco, Buco, ti si res legenda.

Martin Janežič - Buco