Smeh

V torek sem po nogometu, ki ga igram s prijatelji, odvihral v Kino Šiška. Žena me je namreč opozorila: ”Hej, danes ima Igor Vidmar šestdesetletnico v Kinu Šiška, po  nogometu mu greš lahko čestitat.” “Aja, Vidmar ma šesdeset let?” Spodobilo bi se, da mu grem čestitat, je le na nek način starosta slovenske scene, organizacije koncertov in subkulturnega glasbenega dogajanja nasploh.

Pridem v Šiško, nekam prazno je delovala? Pred štengami, ki vodijo v gornje nadstropje stoji lepo oblečen redar in zahteva vabilo!? “Hja, a vabilo, ja tega pa nimam, a je to res nujno potrebno?” Poleg stoji fotograf, stalni udeleženec pomembnih dogodkov in pravi: »Pusti ga, ta je naš!«

Zgoraj ob oknih zagledam fancy postreženo hrano in lepo oblečene kelnerje, ki s tasami polnimi svetlečih kozarcev vina čakajo na goste. Hm ja, Igor se pa ne heca. Stopim v dvorano, hostesa za mano zapre vrata, vse je zelo tiho. Pred mano sedijo same gospe in gospodje, pevski zbor na odru je ravno sredi točke. Čudno?! Stojim ob vhodnih vratih in gledam, nič mi ni jasno. Ob meni slučajno stoji Simon Kardum, direktor Kina Šiške. “Ja Gušti, kaj pa ti, kaj pa je tebe sem prineslo,” mi šepeta. “Prišel sem voščit Igorju Vidmarju!” “Pa to ni danes, ampak naslednji teden.” “Danes ima župan Janković novoletno zabavo za svoje najbližje sodelavce, gospodarstvenike, kulturnike, direktorje muzejev, gledališč…?!” “Kva, pa sej ne morem verjet.” Iskren smeh prevlada na mojih in Simonovih licih, kej tazga?! “No, če si pa ravno tu, pa pejva ven na kozarček in kaj pojest, preden bo gneča.”

Po koncu programa, se iz dvorane kar vsuje uglednih gostov in kot vedno, je med gosti kar nekaj poznanih. Vsem sem izvabil prijeten nasmeh na lica, ko sem jim povedal, da sem prišel na Vidmarjevo šestdesetletnico.

Se zgodi tudi najboljšim… Igor, pa hvala za povabilo ;).

Jankovićevi Ljubljančani

Fancy postrežba...

... mizica, pogrni se.