Nenasitne duše

Moram malo dramatizirati. Preden smo šli na pot v Beograd, je bilo potrebno narediti ATA Carnet. To je listina, ki ti jo za transport robe čez mejo, v našem primeru glasbene opreme, izda gospodarska zbornica. Namreč, lahko bi kaj švercali in zaradi tega moram vsakič po te papirje. Celoten postopek ponavadi, kot tudi tokrat, traja 3 ure, na koncu seveda še plačaš. Ko sem bil mali, smo hodili v Gorizio po kavbojke, majice in teniske in smo morali prečkati mejo. Sedaj je tam ni več, pa tudi vse frajerske obleke se dobi že pri nas. A kaj, ko smo pričeli koncertirati južno od Kolpe, tam pa so postavili nove meje, na vsakih sto kilometrov. »Kdaj jih bodo že ukinili?« se sprašujem medtem, ko spet izpolnjujem bedne papirje.

V Zagrebu poberemo Emo in pičimo proti Beogradu. Pove nam, da še nikoli ni bila tam in da se veseli. Ob polnoči se pripeljemo pred hotel Balkan na Terazijah v samem centru mesta. Spakiramo se po sobah in gremo jest. Kam pa bi šli? Hm, če je Ema prvič v Beogradu, jo je treba peljati na Skadarlijo, malo uličico sredi Beograda z avtentičnimi starogradskimi gostilnicami. Pridemo, zavijemo v prvo po vrsti - Zlatni bokal in yes, še strežejo. To je čar Beograda; v ponedeljek ob 1h ponoči še strežejo in tudi tamburaši še igrajo.

In kaj boste naročili, sprašuje kelner? Aja hm, Ema, Zava in Jerc so vegeterjanci in medtem, ko smo mi nabadali čevape, telečje medaljone in vešalice, so nemesojedi zobali pečene paprike in pomfri. Ja, Srbija res ni za vegeterjance. Tudi lokalni tamburaši so izkoristili priložnost in nam preigravali starogradske, vmes se jim je za strune sem ter tja zataknil tudi kakšen evro. Ura je dve ponoči in čas je, da se naspimo, naslednji dan imamo snemanje oddaje – zbor ob 12h hotelski avli. »A vedno se jih najde ene par, ki ni jim dosti te dežele čar,« Pero, Zava in Jerc, ki so po parih ta kratkih ravno padli v štimung, se spustijo v noč raziskat, če je v centru še kaj odprtega?

Naslednji dan se dobimo pred recepcijo naspani in nabriti za oddajo, nekateri pa še zelo jutranji. To so te naše krhke umetniške duše, ki ne spustijo niti koščka svojega življenja v bojazni, da ne bi česa zamudili? Pridemo na set ob dogovorjeni uri, a ker se snemanja nikoli ne odvijajo po časovnicah, smo bili na vrsti šele čez 5 ur?! Mogoče bi vam Pero in Zava lahko povedala, kaj pomeni vzdržljivost čakanja z vsem bremenom neprespane noči;)

ATA Carnet